Sven Goran Eriksson (foto: Getty Images)
Pred dnevi je nogometni svet izgubil posebnega človeka, ki je bil odličen trener in tudi nekdo, ki je življenje znal ceniti. Sven Goran Eriksson je bil pogosto nerazumljen, a je zato sam dobro razumel druge.
Prejšnji teden nas je zapustil legendarni Šved Sven-Göran Eriksson, eden najboljših in najbolj slikovitih evropskih trenerjev ob koncu prejšnjega in začetku tega tisočletja. Spisek njegovih dosežkov je dolg in pester, najbolj pa si ga je splošna nogometna javnost zapomnila kot prvega tujega selektorja angleške reprezentance, ki jo je vodil v obdobju med letoma 2001 in 2006.
"Sven je bil sproščen, spoštljiv, vljuden in zelo inteligenten," ga je opisal Adrian Bevington, nekdanji predstavnik za stike z javnostjo angleške nogometne zveze, ki je pet let tesno sodeloval z njim.
Eriksson se je rodil v majhnem mestu Sunne, na ruralnem jugozahodu Švedske, blizu norveške meje. "Rodil sem se sredi gozda," se je rad pošalil. Njegova igralska kariera ni bila nič posebnega in pri rosnih sedemindvajsetih je kopačke obesil na klin. Prvo priložnost na klopi je dobil pri Dagerforsu, ko pa je bil star le 30 let, je postal trener švedskega velikana IFK Göteborga. Po vzoru angleških trenerjev Bobbyja Hougtona pri Malmu in Roya Hogsona pri Halmstadu je opustil igro z liberom in uvedel "angleški sistem" 4-4-2.
Leta 1982 je z Göteborgom osvojil vse kar se je osvojiti dalo. Švedsko prvenstvo in pokal, za nameček pa še pokal UEFA, kar pred tem ni uspelo še nobenemu skandinavskemu klubu. Čeprav se je klub v tem obdobju ubadal s precejšnjimi finančnimi težavami, je Eriksson uspešno krmaril skozi nemirne vode. V prvem krogu je izločil finsko Hako, v drugem avstrijski Sturm, v osmini finala romunski Dinamo, v četrtfinalu špansko Valencio, na predzadnji stopnički nemški Kaiserslautern, v finalu pa je premagal še HSV. In to zelo prepričljivo: 1:0 doma in kar 3:0 v Hamburgu.
Ta uspeh mu je odprl pot v evropski nogomet. V osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja je vodil same ugledne klube: Benfico, Romo, Fiorentino, Sampdorio in v obdobju 1997-2001 še Lazio, s katerim je bil italijanski prvak. V sinjemodrem dresu so takrat zanj igrali Sergio Conceição, Alen Bokšić, Roberto Mancini, Siniša Mihajlović, Alessandro Nesta, Diego Simeone, Pavel Nedved, Dejan Stanković, Simone Inzaghi, Juan Sebastian Veron in še mnogi drugi veliki igralci.
Nato je sledil najbolj medijsko izpostavljen del njegove nogometne poti, ko je postal selektor angleške izbrane vrste, ki je po seriji neuspehov želela poskusiti nekaj novega. To je bilo obdobje tako imenovane "zlate generacije", ko so dres s tremi levi nosili David Seaman, John Terry, Ashley Cole, Paul Scholes, David Beckham, Frank Lampard, Steven Gerrard, Michael Owen, Wayne Rooney in mnogi drugi nogometaši, katerih imena so še danes znana vsem, ki tudi samo bežno spremljajo nogomet.
V petih letih je Anglijo popeljal na tri velika tekmovanja (svetovno prvenstvo 2002, Euro 2004 in svetovno prvenstvo 2006) in v vseh treh primerih izpadel v četrtfinalu. Kljub temu pa si ga bodo Angleži za vedno zapomnili po zgodovinski zmagi nad Nemčijo v kvalifikacijah za SP 2002, ko je septembra 2001, deset dni pred terorističnim napadom na New York, razbil Elf v Münchnu z neverjetnih 5:1. Anglija ni zmagala na nemških tleh že od leta 1965, poleg tega pa je Nemčija na zadnjih 60 kvalifikacijskih tekmah za SP doma izgubila le enkrat.
Njegovo obdobje na klopi angleške reprezentance je zaznamovalo tudi histerično ukvarjanje britanskega rumenega tiska z njegovim zasebnim življenjem. Eriksson je bil namreč bonvivan in ženskar, njegove afere z najrazličnejšimi ljubicami pa so polnile stolpce angleških tabloidov. Umirjenega Šveda to sploh ni preveč motilo, zdelo se mu je predvsem nenavadno, da se Angleži tako puritansko zgražajo nad nečem, kar je bilo njemu povsem naravno.
Šele po njegovem odhodu se je izkazalo, da so bili njegovi dosežki z angleško reprezentanco povsem spodobni, saj je bila Anglija pod Stevom McClarnom in Fabiom Capellom naravnost katastrofalna in se na Euro 2008 sploh ni uvrstila, na svetovnem prvenstvu 2010 pa je v skupinskem delu igrala obupno slabo in nato izpadla v osmini finala.
Po tem, ko je zapustil angleški selektorski stolček, je šla Erikssonova kariera počasi navzdol. Vodil je še tri angleške klube (Manchester City, Notts County in Leicester), tri reprezentance (Mehika, Slonokoščena obala, Filipini) in tri kitajske klube (Guangzhou R&F, Shanghai SIPG, Shenzhen).
Januarja 2024, pet let po tem, ko je zapustil svojo zadnjo nogometno službo na Filipinih, so odkrili, da ima neozdravljivega raka. In tako nas je prejšnji teden dokončno zapustil eden najbolj barvitih, zanimivih, pa tudi uspešnih trenerjev zadnjih treh desetletij.
O njemu kot trenerju govorijo rezultati in trofeje, o njemu kot človeku pa nam veliko pove anekdota Didija Hamanna, ki je bil njegov igralec pri Manchester Cityju. "Nekega jutra sem bil pri bazenu v klubskih prostorih, ko sem videl Svena, kako prihaja s srebrnim pladnjem, na katerem sta bila dva kozarca in steklenica penine. Usedel se je k meni in dal kozarca na mizo. Vprašal sem ga, kaj proslavljava. Obrnil se je k meni, se nasmehnil s tistim svojim nežnim nasmeškom in rekel: Življenje, Kaiser. Slaviva življenje."