(foto: Aljoša Cankar)
Uvod v novo sezono je pri Olimpiji prinesel pojav novega, domačega igralca. Victor Sanchez očitno verjame v talent mladega Dina Kojića.
Španski trener Olimpije Victor Sanchez je že v prvih tekmah na klopi ljubljanskega kluba nakazal, da bi lahko spisal obetavno zgodbo. Poleg taktičnih in psiholoških prijemov, s katerimi je dvignil ekipo, ki je bila v končnici lanske sezone res slaba, je pokazal tudi, da se ne boji zaupati mladim igralcem, če oceni, da imajo potencial.
Iz mladinske ekipe, ki je v lanski sezoni EON NextGen lige zasedla tretje mesto in zaostala kar deset točk za Mariborom, je brez strahu v prvo moštvo uvrstil 19-letnega Ljubljančana Dina Kojića, ki pred tem nikoli ni dobil priložnosti v članskem nogometu. In na veliko presenečenje vseh (tudi ljudi, ki pozorno spremljajo naš mladinski nogomet) se je mladi Kojić na najvišjem nivoju slovenskega nogometa znašel kot riba v vodi.
Prve nogometne korake je Kojić naredil pri ježiškemu Interblocku, s petnajstimi leti pa je odšel v Šiško k Bravu. Po letu dni se je preselil h kadetski ekipi Olimpije za katero je debitiral 29. avgusta 2020 na tekmi proti Radomljam. V tej sezoni je odigral 12 tekem za kadete, v naslednji sezoni, 2021/22, pa je izmenično igral za kadetsko in mladinsko ekipo. V sezonah 2022/23 in 2023/24 je redno igral za mladinsko selekcijo in na 47 tekmah dosegel 24 golov.
Strokovnjaki, ki delajo v mladinskem nogometu, so nekoliko presenečeni nad njegovim meteorskim vzponom. Čeprav je njegov talent nesporen, je bil njegov odnos pogostokrat malce vprašljiv, njegova igra pa nekoliko preveč statična. Toda odkar je bil v poletnem pripravljalnem obdobju priključen prvemu moštvu Olimpije, je pokazal neverjetno zrelost in željo. Victor Sanchez je v njem očitno prepoznal potencial za profesionalni nogomet.
Glede na to, da je Španec pred prihodom v Ljubljano delal v mlajših selekcijah španske nogometne zveze, ni nobenega dvoma, da ima "dober nos" za mladega igralca. Kojić mu zaenkrat zaupanje vrača z dobrimi predstavami. Prav neverjetno je, da je igralec, ki pred tem nikoli ni okusil članskega nogometa, tako suveren in zrel v boju s starejšimi in izkušenejšimi nasprotniki.
Gol proti Primorju in asistenca proti Polissyi sta dobra popotnica za nadaljnje delo, toda tudi brez tega bi njegovo igro lahko ocenili zelo pozitivno, saj igra zelo borbeno, je vztrajen pri lovljenju dolgih žog in pogumen v dvobojih z branilci.
Treba pa je seveda vzeti v zakup, da od mladega igralca ne gre zahtevati preveč, sploh pa ne tako hitro. Če bo strokovni štab Olimpije znal pravilno dozirati njegove nastope, ga pravilno usmerjati in miriti njegovo najstniško evforijo, potem se lahko Dino Kojić verjetno lahko razvije v zelo dobrega prvoligaškega napadalca, morda pa tudi v kaj več.
Prvi koraki so zelo obetavni, toda prehod iz mladinskega v članski nogomet je zelo zahteven, zato bo treba s končnimi ocenami še nekoliko počakati. Kljub temu pa se v tem trenutku zdi, da Kojića čaka lepa prihodnost in da bo Olimpija, če bo potrpežljiva kot je bila recimo z Marcelom Ratnikom, Svitom Sešlarjem in žal le še nekaterimi mladimi igralci, v njem našla tisto, kar ji že nekaj časa manjka – dobrega osrednjega napadalca.
Navijači so ga že vzeli za svojega, na tekmi z Ukrajinci so celo skandirali njegovo ime, zdaj pa je od njega odvisno, če se bo znal psihično spopasti z vsemi pritiski in napredovati v pravilni smeri. Prvi obeti so zelo dobri.