Darko Milanič je Baniyas v prvem delu sezone popeljal na osmo mesto. (foto: Nogomania)
Pogovarjali smo se z Darkom Milaničem, ki se prvič v trenerski karieri preizkuša v arabskem svetu. V Združenih arabskih emiratih uživa in razmišlja, kako v Baniyas pripeljati okrepitve iz Slovenije.
Prazničen zaključek leta je tudi enemu redkih slovenskih trenerjev na tujem Darku Milaniču ponudil priložnost za povratek v Slovenijo. Milanič se je medtem sicer že vrnil v ZAE, kjer je zadnjega pol leta trener prvoligaša Baniyasa. Ujeli pa smo ga med postankom v njegovi Izoli, iz katere se zadnja leta redno odpravlja na delo v tujini, od Avstrije, Anglije, Slovaške, Cipra in zdaj ZAE.
Baniyas, kjer že peto leto igra njegov stari znanec iz Maribora Saša Ivković, je njegov skupno že šesti tuji klub in prvi v t.i. arabskem svetu.
Združeni arabski emirati so zadnjega pol leta postali vaš (začasni) dom. Kako ste pristali tam?
Že, ko sem hodil na počitnice v tiste kraje, sem začel gledati tudi v to smer. ZAE je urejena država, nadzor je velik, red je jasen, hierarhija je jasna. To moraš sprejeti, če želiš živeti in delati tukaj. Zame je to raj na zemlji. Ljudem tukaj, govorim o lokalnem prebivalstvu, kajti ogromno je tujcev, se nič ne mudi, saj je jasno, zaradi temperatur. Veliko premišljujejo in se pogovarjajo, v javnosti se ne prepirajo. To mi ustreza, super se počutim, poln sem zagona.
Trenerjev in igralcev z Balkana v ZAE ne manjka. Poleg vas so tam še Marko Nikolić, Goran Tufegdžić in Miloš Milojević.
Balkanci smo prilagodljivi, zato nas imajo radi. Če si recimo Nemec, se težje prilagodiš temu, kar se dogaja v ZAE. Je pa sem težje priti, kot pa tukaj ostati. Če te enkrat spoznajo in sprejmejo, potem smatrajo, da jih bolje razumeš kot nekdo, ki tukaj še ni bil. Z mano je v Baniyasu Sandro Bloudek, pomaga mi tudi Dominik Mohorović, pa moj sin trenutno na daljavo, imam pa tudi dva mlajša kondicijska trenerja iz Srbije, ki sta bila tukaj že prej. Super se razumemo, zelo sem zadovoljen z njimi.
Imate v načrtu pripeljati tudi kakšnega slovenskega igralca?
Ob prvi priložnosti! Ni pa to enostavno. Omejen sem, tujec mi je kot igralec ključen. Tudi kar se mladih tujcev tiče (v ZAE ima lahko vsak klub pet tujcev, plus pet dodatnih tujcev, ki so mlajši od 21 let, op.p.), iščem takšne, ki mi lahko takoj pomagajo. Takšni, recimo z Balkana, ki bi pri enaindvajsetih dejansko bili okrepitev … Kdo bi želel v ZAE? Vsi sanjajo evropske lige. Igralci iz Afrike, Brazilije in podobnih držav pa tukaj dobro uspevajo, oni so lačni, vajeni skromnosti. Verjemite mi, Slovenci živimo v udobju. Ne mislim nič slabega, ampak tako je.
(foto: Nogomania)
Kakšne so ambicije Baniyasa in kakšen je sploh domet kluba?
To je srednje velik klub, ki je najvišje prišel pred tremi leti, in sicer na drugo mesto. Lani so bili enajsti, s čimer niso bili zadovoljni. Osmo mesto, kjer smo zdaj, je nekako realen doseg, ampak si sam želim višje. Jaz si pritisk nalagam že sam in z njim nimam problemov. Razumeti je treba, da so ZAE država, kjer je vse mogoče, včasih pa pride tako, da se ne da narediti nič. Nekaj klubov je res močnih, težko jim je priti blizu. Nekaterim klubom je tako recimo uspelo nekatere tujce spremeniti v 'lokalce', kar pomeni, da imajo na igrišču lahko tudi devet tujcev, to je potem druga pesem. Da lahko plačajo precej več kot mi, pa je tudi jasno.
Ste uspeli spoznati lastnika kluba Saifa bin Zayeda Al Nahyana iz kraljeve družine?
Naš predsednik je notranji minister in brat Mohameda bin Zayeda Al Nahyana, ki vodi državo. Res vpliven človek in nisem ga še videl, v klubu ga še ni bilo, v stiku sem le z njegovimi uslužbenci. Naš klub sicer vodi Ahmed Naser Al-Raisi, prvi človek Interpola, ki je enkrat obiskal klub. To je bil poseben dogodek, če se malce pošalim, lahko povem, da je neizmerno spoštovan človek, vsi so stali mirno. Ljudje, ki vodijo klube v ZAE, so bogati, uspešni, a so med seboj tudi izjemno tekmovalni, čeprav si tega morda ne bi mislili. Veliko jim pomenijo zmage.
Kako pa ocenjujete t.i. notranji nogometni trg v ZAE in kakovost domačih igralcev?
Moram priznati, da sem pozitivno presenečen. Kvaliteta arabskih igralcev je presenetljivo dobra. So srčni, tekmovalni, manjka jim proces. So pa točni, držijo se reda. Ne trenirajo sicer tako radi kot radi tekmujejo, hočejo pa biti uspešni, to pa. Moj klub je pred mojim prihodom prodal odličnega domačega branilca, prodali so tudi najboljšega igralca, vse v večje domače klube. Notranji trg absolutno deluje, večji klubi pokupijo vse najboljše domače igralce. Za nas je recimo že velik uspeh, da smo zadržali vratarja, ki ga hoče pol lige. Veliki klubi lahko igralcem dajo tudi petkrat večjo plačo!
Zdaj že nekaj let ne delujete več v slovenske nogometu. Ga vsaj spremljate?
Spremljam, kolikor lahko, čeprav moram priznati, da sem zdaj čisto v ligi, v kateri delujem. Največ pa seveda spremljam Maribor.
Maribor je po vašem odhodu precej nazadoval in ni konkurenčen v boju za vrh lige.
Vidim, a ne bi šel v podrobnosti, nisem tam in ne poznam situacije dovolj dobro, le občasno se slišim s kom. Mislim pa, da vsi zelo pogrešajo naše čase. Samo to bom rekel, ne bi pa šel v podrobnosti.
Kaj po vaši oceni, zdaj ko že toliko let delate v tujini in spoznavate prakse tam, manjka Mariboru in tudi sicer slovenski ligi in slovenskim igralcem?
Mi smo igralce 'peglali'. Nenehno. Tako je. Če ne greš skozi ta proces, to je učenje, ko prideš v tujino, si pač nihče. Nihče se ne bo ukvarjal s tabo. Si ali pa nisi. To moraš oddelati že prej. Ni v redu, da v Sloveniji v rokavicah delamo s fanti, jim govorimo, da so najlepši in najboljši, kajti v tujini tega ne dobijo. Saj potem fant ne ve, kje je. Jaz druge poti kot to ne poznam. Mene ni nihče božal v rokavicah, Zlatka Zahoviča prav tako ne. To je bil v Mariboru naš način in bil je dokazano uspešen. Zdaj pa, če kdo vidi in tudi zna drugače, pa naj to pokaže.
(foto: Nogomania)
Kako pa ste spremljali uspeh slovenske reprezentance?
Kolikor sem le lahko. Že po tistih tekmah, ko je Benjamin Šeško prvič reševal in zabijal evrogole, se je dalo nekaj začutiti. Ko si soliden, kompakten in se ti v napadu nekaj zgodi ... To smo mi. Enostaven recept je pri nas. Nimamo 10 mojstrov, ki rešujejo tekme, ampak imamo ekipo. Borimo se in če imamo vsaj enega igralca, ki lahko kaj naredi, gremo do konca. No, potem pa že nastane evforija in vsi skačemo.
Kaj pričakujete od Slovenije na evropskem prvenstvu?
Reprezentanca je vedno nekaj več. V Baniyasu imam albanskega reprezentanta Seferija, ki je, ko je zabil dva ključna gola za Albanijo, v klub prišel povsem spremenjen. Zdaj kar leti. Tako je tudi s Slovenci, te igralci so zdaj zrasli in niso rekli zadnje. Ključna bo tekma s Srbijo. To sta reprezentanci, ki sta si zelo različni. Slovenija ima manj individualne kakovosti, ima pa ekipni duh, red, načrt. Močni smo kot ekipa. Srbija ima polno talenta, velikih igralcev. Vidim pa pri njih kar nekaj pomanjkljivosti. Pri nas se mi zdi, da pri Matjažu Keku vemo, kaj bomo gledali, pri Srbiji pa nimam tega občutka. V napadu s izjemno nevarni, zadaj pa …
Matjaž Kek še nima pogodbe z NZS za obdobje po Euru, namignil je celo, da se spogleduje z idejo o povratku v klubski nogomet. Bi vas vodenje Slovenije zanimalo?
Ne delam načrtov, kaj in kje bom v bodoče. Uživam v Baniyasu in imam načrte tukaj. Selektor bi nekoč zagotovo postal, ne morem pa reči kdaj, niti kje. Star sem 56 let, leta hitro tečejo, posebej nam dedkom. Tako je, da pač na stara leta delam v tujini (smeh), potem ko sem bil dolgo v Mariboru. Res ne vem, kaj bo v prihodnosti.