(foto: uradna spletna stran kluba)
Athletic Club je nekaj posebnega, klub s tradicijo in identiteto, ki daleč presega šport. To je kulturna inštitucija vtkana v samo bistvo mesta in okolice.
Tudi če samo površno spremljate nogomet, vam verjetno ni ušlo, da je Athletic Club Bilbao, unikatna baskovska inštitucija, osvojil prvi pokalni naslov po štirih desetletjih. Prizori norega slavja so preplavili socialna omrežja in poslali v svet jasno sporočilo: ta klub je nekaj posebnega. Milijon ljudi je prišlo pozdraviti svoje junake, ki so se z barko peljali po reki Nervion skozi Bilbao.
To je bila že štiriindvajseta pokalna lovorika za baskovski klub, ki jih je osvojil več kot sloviti Real Madrid. Toda od leta 1984, ko so rdeče-beli na štadionu Santiago Bernabeu premagali Barcelono, za katero je takrat igral Diego Maradona, je minilo že neskončnih 40 let. V tem času je bil Athletic šestkrat v finalu, a je vedno izgubil. Do letos. Do tiste magične tekme na nabito polnem štadionu La Cartuja v Sevilli proti Mallorci, ki je svoj edini naslov pokalnega prvaka prav tako osvojila pred davnimi leti, v sezoni 2002/03.
Po rednem delu se je živčna in napeta tekma končala neodločeno 1:1, zmagovalca pa niso dali niti podaljški, tako da je bilo treba streljati enajstmetrovke. Odločilni strel je izvajal Alex Berenguer, osemindvajsetletni ofenzivni vezist iz Pamplone, ki je v preteklosti igral za Osasuno in Torino. Ko je poslal žogo v mrežo mimo Mallorcinega slovaškega vratarja Dominika Greifa, se je navijačem Athletica na štadionu in po vseh Baskiji zmešalo. Začelo se je slavje, ki traja še danes.
Uspeh je še toliko večji, ker Athletic Club tudi v 21. stoletju vztraja pri politiki, da lahko v svetem rdeče-belem dresu igrajo samo nogometaši rojeni ali vzgojeni v Baskiji in nogometaši baskovskega rodu, rojeni drugje. (Na primer Francoza Bixente Lizarazu in Aymeric Laporte.)
Ta praksa ima svoje korenine v sporu, ki je sledil Athleticovi zmagi v kraljevem pokalu leta 1911. Drugi klubi so jim očitali, da so zmagali samo zato, ker so jim pomagali angleški nogometaši in igralci iz njihove madridske podružnice (kasnejši Atletico Madrid). Zaradi tega je španska nogometna zveza uvedla pravilo, da lahko v pokalu od leta 1912 naprej igrajo samo španski državljani, pri Athleticu pa so od takrat naprej iz principa igrali samo Baski. Zanimivo je, da gre za nepisano pravilo, ki ni zabeleženo v nobenih uradnih klubskih dokumentih, kljub temu pa se ga zvesto držijo že več kot stoletje.
Real Sociedad iz San Sebastiana, Athleticov baskovski rival, je del svoje zgodovine prav tako vztrajal pri tej politiki. Vendar je bilo to le kaki dve desetletji, od konca šestdesetih do leta 1989, ko je zanje podpisal Irec John Aldridge. Gre torej za unikum v svetovnem nogometu. Pred časom se je Iñaki Williams pošalil, da mu je uspelo nekaj, kar Lionelu Messiju nikoli ne bo, saj Argentinec nikoli ne bo mogel igrati za Athletic. Čeprav gre le za šalo, pa ostaja dejstvo, da bi vsak drug klub na svetu z veseljem sprejel nogometaša Messijevega kova … Vsak drug klub, ne pa tudi Athletic Club Bilbao.
V času vladavine Francisca Franca (1939-1975), fašističnega diktatorja, ki je Španiji vladal s trdo roko, je bila baskovska kultura pod hudim pritiskom. Takoj po koncu španske državljanske vojne je bilo pobitih okoli 21.000 Baskov, tisoči drugih pa so šli v izgnanstvo ali zapor. Režim je prepovedal baskovski jezik in baskovsko zastavo. Ime kluba je bilo leta 1941 hispanizirano v Atlético Bilbao. Štadion San Mames je bil v tistih težkih časih prostor svobode, kjer so Baski lahko potrjevali svojo identiteto z navijanjem za svoj klub. V kruti realnosti so zmagali fašisti, na nogometnem igrišču pa Baski, saj je Athletic le pet let po koncu vojne, leta 1944, osvojil dvojno krono.
Tudi po Francovi smrti novembra 1975 se ni kaj dosti spremenilo, tranzicija iz fašizma v demokracijo je bila postopna in za mnoge prepočasna. Decembra 1976, leto dni po njegovi smrti, je bilo na primer baskovsko zastavo še vedno prepovedano izobešati v javnosti. Pred baskovskim derbijem na štadionu Atocha v San Sebastianu so igralci obeh moštev na pobudo vezista Sociedada Joseana Urange na igrišče prišli s prepovedano zeleno-belo-rdečo Ikurriño, ki jo je sešila njegova sestra, on pa jo je pretihotapil na štadion. Ob prihodu iz slačilnic sta jo v rokah držala oba kapetana, Inaxio Kortabarria in José Ángel Iribar. Na štadionu je završalo.
Zastavo sta Kortabarria in Iribar svečano položila na sredino igrišča, kjer je bila vsem na očeh. Vseh 22 igralcev je tvegalo zapor, zgodilo pa se ni nič. Policija je sicer zasegla zastavo, drugih sankcij pa ni bilo. To dejanje je pripeljalo do legalizacije Ikurriñe januarja 1977. Čeprav je Athletic to tekmo izgubil kar s 5:0, se je navijači in igralci z veseljem spominjajo.
Kajti Athletic Club je nekaj posebnega, klub s tradicijo in identiteto, ki daleč presega šport. To je kulturna inštitucija vtkana v samo bistvo mesta in okolice. Poleg tega je Athletic eden od zgolj štirih klubov v Španiji (ob njem še Real Madrid, Barcelona in Osasuna), ki niso organizirani kot privatna podjetja (sociedad anonima deportiva) pač pa kot nekomercialna športna društva. Athletic Club je "res publica", javna stvar. Pripada vsem. Republica de Bilbao.