(foto: //)
Pred dvema desetletjema so Celjani že igrali proti izraelskemu nasprotniku v evropskih kvalifikacijah. Končalo se je podobno kot letos.
Spopad Celja in Maccabija iz Tel Aviva je bil že deveti obračun slovenskih in izraelskih klubov v Evropi. V dosedanjih osmih srečanjih so bili za odtenek boljši Izraelci, saj so njihovi klubi napredovali petkrat, slovenski trikrat. V teh dvobojih je sodelovalo pet slovenskih in štirje izraelski klubi.
Celjani so prvič igrali z Izraelci že pred dvema desetletjema, ko je v knežjem mestu gostoval kultni Maccabi iz Haife. Leta 2005 so Domžale nekoliko srečno (z golom v zadnjih sekundah) izločile Ashdod, naslednje leto pa jih je kljub presenetljivi zmagi v Tel Avivu izločil Maccabijev mestni tekmec in največji rival, levičarski Hapoel. Leta 2011 je Maccabi Haifa še drugič gostoval v Sloveniji in v kvalifikacijah za ligo prvakov izločil Maribor, tri leta kasneje pa so v istem tekmovanju Mariborčani izločili Hapoel Tel Aviv. Leta 2016 smo imeli Maccabi Tel Aviv priložnost gledati na Primorskem, ko je brez težav izločil Gorico iz kvalifikacij za ligo Europa. Naslednje leto je Maribor izločil Hapoel iz Beer Sheve, leta 2019 pa je Maccabi iz Haife še tretjič igral proti slovenskemu nasprotniku, tokrat Muri, ki jo je gladko odpravil z dvema zmagama.
Leta 2003 je bil trener celjskega Publikuma Marijan Pušnik, ki mu je zelo malo zmanjkalo, da bi bil z grofi državni prvak. Ker pa mu je v infarktni končnici sezone 2002/03 spodletelo, je moral na začetku naslednje sezone svoje varovance voditi v pokalu UEFA in ne kvalifikacijah za ligo prvakov. Celjani so v prvem predkrogu gladko (in nekoliko sporno) izločili makedonsko Belasico, nato pa jim je žreb za nasprotnika določil izraelskega velikana iz Haife.
Maccabi Haifa spada v veliko četverico izraelskega nogometa, skupaj z Maccabijem iz Tel Aviva, Hapoelom iz Tel Aviva in jeruzalemskim Beitarjem. Ustanovljen je bil leta 1913 in je sodeč po več anketah najpopularnejši izraelski nogometni klub. Leta 2003, ko je za nasprotnika v pokalu UEFA dobil celjski Publikum, je imel v vitrinah že sedem državnih naslovov, pet pokalnih lovorik, tri superpokale in dva ligaška pokala. Do danes je dodal še osem naslovov državnega prvaka in je s tem za soimenjakom iz Tel Aviva drugi najuspešnejši izraelski klub.
Publikum, kakor se je takrat po podjetju svojega mecena Darka Klariča, imenoval celjski klub, je imel v sezoni 2003/04 izvrstno ekipo. Prvi zvezdnik je bil triindvajsetletni Korošec Robert Koren, kasnejši kapetan slovenske državne reprezentance. V vratih je bil Aleksander Šeliga, med obrambnimi igralci sta izstopala Matej Šnofl in rekorder po številu nastopov v SNL Sebastjan Gobec, v vezni liniji sta ob Korenu blestela Moldavec Vladislav Lungu in legenda celjskega nogometa Simon Sešlar, za gole pa so bili zadolženi Novomeščan Mitja Brulc, Makedonec Dragan Čadikovski in Mariborčan Andrej Kvas.
Tudi zeleni iz Haife so imeli odlično moštvo, eno najboljših v svoji zgodovini, saj so v prejšnji sezoni zaigrali celo v skupinskem delu lige prvakov. V golu je bil otrok kluba in izraelski reprezentančni vratar Nir Davidovich, v obrambi je blestel izraelski reprezentant Alon Harazi, v vezni liniji kultni kapetan in še en otrok kluba Yaniv Katan (ki je v obdobju 1998-2014 odigral rekordnih 620 uradnih tekem za Maccabi), hrvaški reprezentant Đovani Roso ter izraelska reprezentanta Idan Tal in Walid Badir, v napadu pa je bil paragvajski reprezentant Dante Lopez.
Zaradi nestabilne politične situacije v Izraelu je moral Maccabi Celjane 24. septembra 2003 gostiti v Turčiji. Na štadionu v Izmirju se je zbralo le kakih 200 gledalcev, kar je bila nedvomno velika prednost za Celjane, saj bi morali sicer igrati v peklenskem vzdušju v Haifi, kjer se je na domačih tekmah povprečno zbiralo med 20.000 in 30.000 navijačev. Izraelci so kljub temu začeli silovito in že v 8. minuti je Badir zabil za vodstvo, v 84. minuti pa je Katan povišal na 2:0. Toda grofje se niso vdali in v zadnji minuti je Kvas znižal na 2:1 ter poskrbel za zelo lepo popotnico pred povratno tekmo v Celju.
Čeprav štadion, ki danes nosi sponzorsko ime Z'dežele, pred tem pa je bil znan kot Arena Petrol, še ni bil dokončan, je vseeno gostil povratno srečanje. Ker še ni imel sponzorskega imena, so ga poimenovali Štadion pod Golovcem. Dvoboj s kultnim izraelskim klubom si je prišlo 15. oktobra 2003, ob 19. uri, pogledat kakih 3000 gledalcev, ki so verjeli, da lahko Korenu in druščini uspe uprizoriti preobrat.
V izenačenem prvem polčasu sta obe moštvi zapravili nekaj lepih priložnosti, nato pa je v 42. minuti zablestel Robert Koren, ki je povratno žogo Mitje Brulca s silovitim polvolejem poslal v izraelsko mrežo. Zaradi gola v gosteh so bili Celjani v prednosti, po uri igre pa so podvojili vodstvo. Čadikovski je sprožil z dvajsetih metrov, Davidovich je žogo le odbil, Koren pa jo je z glavo potisnil v gol. Domači so bili na pragu senzacionalnega uspeha!
Toda zaostanek Izraelcev ni zmedel. Le tri minute kasneje je Tal s strelom z roba kazenskega prostora znižal na 2:1. Ko je že kazalo, da bo šla tekma v podaljške, pa je Splitčan Đovani Roso v 84. minuti po podaji Tala z diagonalnim strelom poslal žogo v Šeligov desni spodnji kot za 2:2 in Maccabi se je izvlekel.
"Žal nas je po vodstvu z 2:0 hitro presenetil zadetek gostov, kar je moje igralce šokiralo," je po tekmi povedal Pušnik. "Nekateri se tudi niso držali dogovora, da bomo v primeru vodstva še bolj čvrsto prijeli nasprotnika. V bistvu smo igrali preveč pošteno, kar se je videlo tudi po tem, da smo prejeli le en rumeni karton."
Njegov kolega na izraelski klopi, Ronny Levy, je bil poln hvale na Pušnikov račun: "Celjski nogometaši imajo zelo dober napad, pa tudi taktično so zelo dobri, za kar gre veliko zaslug trenerju Pušniku. Na srečo se nam je tokrat po znižanju na 1:2 odprlo in v nadaljevanju tekme je bil ves čas v zraku izenačujoči zadetek."
Maccabi je v naslednjem krogu naletel na premočnega nasprotnika, špansko Valencio in po remiju na prvi tekmi (0:0) nato gladko izgubil (0:4) in se poslovil od nadaljnjega tekmovanja. Na naslednje srečanje proti slovenskemu predstavniku so morali zeleni čakati sedem let, ko so leta 2011 v kvalifikacijah za ligo prvakov po hudem boju izločili Maribor (2:1, 1:1). Celjani so morali na naslednjega izraelskega nasprotnika čakati kar dvajset let.