Kakšen je avtohtoni brazilski nogomet? Prihaja iz džungle, vendar se med Brazilci ne prime

Nogomet je v Brazilijo, tako kot v vse druge dežele sveta, prišel iz Velike Britanije. Na prelomu iz 19. v 20. stoletje se je razširil po vseh večjih mestih in kmalu postal najpopularnejši šport v največji južnoameriški državi. V dvajsetih letih 20. stoletja je bil že nacionalna obsesija. In iz tega obdobja izvira zgodba o avtohtoni brazilski športni igri, ki so jo igrali amazonski Indijanci.

Pleme Pareci, ki še danes živi v pragozdovih brazilske zvezne države Mato Grosso in šteje kakih 2000 ljudi, je že davno pred prihodom nogometa na brazilska tla, igralo igro, ki so jo imenovali zicunati. Iz kavčuka so izdelovali žoge, ki so jih nato uporabljali za svojo avtohtono igro. Sodelovali sta dve moštvi, ki sta se žoge lahko dotaknili samo z glavo. Podajali sta si žogo med seboj in cilj je bil, da nasprotni ekipi ne uspe vrniti žoge.

Prvi tujec, ki je opisal zicunati, je bil nemški etnolog Max Schmidt, ki je obiskal Parecije v začetku 20. stoletja. "Igra nima nobenega ceremonialnega pomena, ima le športni značaj"« je zabeležil v svojih zapiskih. Leta 1913 je deželo Parecijev obiskal tudi nekdanji predsednik ZDA Theodore Roosevelt, ki je vodil znanstveno ekspedicijo v brazilsko džunglo. Indijanska igra ga je navdušila in krstil jo je za "headball".

Novice o indijanskem nogometu so dosegle Rio de Janeiro in vzbudile veliko zanimanje. Časopisi so se razpisali o tem fenomenu in novinarji so prišli na idejo, da bi bilo treba Parecije povabiti v Rio, da pokažejo svojo igro širnemu svetu. Približno desetletje kasneje, konec leta 1922, se je ta ideja uresničila.

Šestnajst Indijancev, ki jih je vodil predstavnik vlade Rubens Velloso Higins, je prepotovalo 1200 km od svoje vasice v srcu pragozda do takratne brazilske prestolnice na obali Atlantskega oceana. Dogodek je bil medijsko zelo odmeven. Nogometni klub Fluminense, do takrat že osemkratni prvak Rio de Janeira, je dal na razpolago svoj štadion Laranjeiras, ki je bil zgrajen pred kratkim, leta 1919. S kapaciteto 25.000 gledalcev je bil takrat največji v mestu

Indijanci so spali kar na štadionu, kjer so si na igrišču postavili šotore. Časopisi so poskrbeli, da je bilo zanimanje športne javnosti izredno. Demonstracijsko tekmo so priredili v nedeljo popoldne, kot vsako pomembno nogometno srečanje. Štadion je bil nabito poln. Na igrišče je prišlo štirinajst Parecijev, sedem na vsaki strani.

Ena ekipa je nastopila v belih nogometnih dresih, druga v modrih. Moštvi sta se postavili vsako na eno stran sredinske črte in si začeli z glavo podajati žogo. Vsakič, ko ena od ekip ni uspela vrniti žoge, je druga dobila točko. Igra je bila zelo dinamična. Skakali so sem ter tja, tekli in se metali za žogo, tako da so s svojo hitrostjo in agilnostjo navdušili občinstvo. Ko so gledalci doumeli pravila, so začeli glasno navijati, kar je precej zmedlo indijanske igralce.

Časopisna poročila s tekme so za opis dogodkov uporabila nogometno terminologijo. Po dveh polurnih polčasih je ekipa v belem porazila modre z 31:20. Dnevnik O Imparcial je naslednjega dne na svoji prvi strani objavil intervju s poglavarjem Parecijev, Coloisoressejem.

Na vprašanje, če so po tekmi utrujeni, je odvrnil: "Ne. To ni bilo nič. Trajalo je samo eno uro. Doma igramo zicunati vsako jutro od petih do enajstih in popoldne od enih do petih. Danes je bil čuden dan za nas. Vse to s čevlji, majicami in hlačkami – to nas je samo motilo! Tudi trava je moteča, ker drsi. Pri nas imamo velika igrišča za zicunati povsem brez trave."

Čeprav je indijanski "glavomet" požel veliko medijske pozornosti in za nekaj dni povsem zasenčil nogomet, pa avtohtona brazilska igra vseeno ni nadomestila uvožene angleške. Pareciji so se vrnili v svojo džunglo, kjer še dandanes izdelujejo žoge iz kavčuka in igrajo svojo igro, Brazilci pa so še naprej obsedeni z nogometom, ki ima status nacionalne obsesije.