(foto: Posnetek zaslona)
Potegnili smo črto pod evropsko prvenstvo v Nemčiji.
Euro 2024 v Nemčiji je končan. Ne bomo povedali nič revolucionarnega, če zaključimo, da je zmagala daleč najboljša ekipa na turnirju, Španija. Angleži so v prvem polčasu finalne tekme sicer ponudili dober recept, kako Špance zadušiti in omejiti, takoj na začetku drugega dela pa so vso svoje dobro delo vrgli skozi okno z obupno slabo reakcijo na hitro špansko akcijo. Razen kakih desetih minut po izenačujočem golu Palmerja, ko so nogometaši v belem igrali precej dobro, je angleška reprezentanca v finalu pustila dokaj klavrn vtis.
In precej klavrn vtis je pustilo tudi nekaj drugih reprezentanc, ki so kljub izrednim posameznikom igrale zelo neprepričljiv nogomet. V prvi vrsti Francija, ki je prilezla celo do polfinala, pa tudi Portugalska, ki se je bolj kot s kolektivno igro ukvarjala s svojim ostarelim superzvezdnikom Ronaldom. Tudi Nizozemci, ki so tako kot Francozi izpadli v polfinalu, so bili vse prej kot prepričljivi. Med razočaranja lahko mirno uvrstimo tudi Belgijce.
Najbolj dinamičen in gledljiv nogomet sta (poleg Španije, seveda) ponudili Avstrija in Turčija, do neke mere pa tudi Romunija in precej presenetljivo Gruzija. Vsi ostal so igrali drugačen, celo nekakšen alibi nogomet, kjer je bila destrukcija igre veliko pomembnejša od kreacije. To je sicer za velike turnirje in reprezentančni nogomet na sploh nekaj povsem običajnega, saj je časa za uigravanje in piljenje taktike preprosto premalo.
Po drugi strani pa Španci niso imeli težav s tem, tako da to vseeno ni najbolj priročen izgovor. Španci so igrali prepoznavno, kakor igrajo vse njihove mlajše selekcije in večina njihovih klubov. In v tem grmu tiči zajec. Španci imajo identiteto. Za angleško reprezentanco bi to težko rekli. Kar solidno identiteto ima tudi nemška izbrana vrsta, ki je bila glede na prikazano po kvaliteti in uigranosti tik za prvaki Španci.
Slovenska reprezentanca je s prebojem v osmino finala dosegla zgodovinski uspeh, čeprav realno ni presegla dosežka iz Eura 2000, ko se je že z uvrstitvijo na finalni turnir prebila med 16 najboljših v Evropi. Tudi z dvema uvrstitvama na svetovno prvenstvo je Slovenija v teoriji presegla ta dosežek. Leta 2002 je bila med 15 najboljšimi evropskimi državami na Japonskem in v Južni Koreji, leta 2010 pa celo med 13 najboljšimi v Južni Afriki.
Toda to ne spremeni dejstva, da je bila uvrstitev v osmino finala izreden podvig. In le boljše izvajanje enajstmetrovk ali malo več zbranosti zlatega "dečka" Benjamina Šeška je Slovenijo delilo od še večjega uspeha: četrtfinala. Od igralcev v polju so se najbolj izkazali Gnezda Čerin, Elšnik, Karničnik in predvsem Bijol, vendar nihče od njih ni bil tako ključen kot vratar Oblak, brez katerega Slovenija ne bi nikoli prišla iz skupine.
Jan Oblak je pri 31 letih končno dočakal tudi reprezentančni uspeh, h kateremu je tudi daleč največ prispeval. Z ubranjeno enajstmetrovko Cristianu Ronaldu pa se je vpisal v svetovno nogometno folkloro. Na drugi strani je bil Šeško manj prepričljiv in manj nevaren kot je morda kdo pričakoval. Razlog za to je deloma seveda v ultradefenzivni taktiki, ki ga je puščala skupaj s Šporarjem osamljenega na nasprotni polovici.
Ali lahko Slovenija evropski uspeh nadgradi v kvalifikacijah za svetovno prvenstvo 2026? Bomo videli. Ali bo uspeh reprezentance blagodejno vplival na gledanost domačega klubskega nogometa? Mislim, da ta odgovor vsi poznamo. Morda še največjo korist od tega Eura bo imel slovenski nogomet, če se bo zaradi reprezentančnega podviga kaj več otrok odločilo za treniranje nogometa in se bo baza razširila. Toda po drugi strani je nogomet že tako ali tako daleč najbolj množičen šport pri nas, tako da kakšnega dramatičnega porasta verjetno ne bo.
Kakorkoli že, evropsko prvenstvo je končano, Španci so prvaki, Angleži pa bodo 58 let bolečine raztegnili na (vsaj) 60 let. Lahko smo uživali v vzponu nekaterih čudovitih mladih igralcev, ki bodo zaznamovali prihodnost evropskega nogometa (Lamin Yamal, Nico Williams, Jude Bellingham, Kobbie Mainoo, Xavi Simons, Arda Güler, Florian Wirtz, Jamal Musiala) in gledali nogomet, ki morda ni bil na najvišji ravni, je bil pa zato izredno zanimiv in dramatičen.
Nemčija, ki je obsedena z nogometom, je bila dobra gostiteljica. Bilo je sicer nekaj težav in zapletov s prevozi in drugimi organizacijskimi težavami, toda ko potegnemo črto, lahko rečemo, da je večina turnirja potekala nemoteno. To je prednost tega, da je država gostiteljica ena sama. Leta 2028 bo evropsko prvenstvo gostilo kar celotno Britansko otočje, še pred tem pa nas čaka svetovno prvenstvo, ki ga bo gostil kar cel severnoameriški kontinent. Krasni novi svet.