Scott McTominay (foto: Getty Images)
Scott McTominay se je izkazal za veliko napako Manchester Uniteda. Škot cveti v Napoliju, potem ko so se mu na Old Traffordu precej zlahka odrekli.
Škotska je skupaj z Anglijo zibelka nogometa, vendar je v zadnjih nekaj desetletjih daleč od svetovnega vrha. V preteklosti je imela mnogo vrhunskih nogometašev, ki so igrali za najboljše klube na svetu. Imena kot so Kenny Dalglish, Denis Law, Graeme Souness in Gordon Strachan še danes nekaj pomenijo v svetovnem merilu, vendar pa so časi, ko so ti igralci krojili vrh evropskega nogometa že davno minili.
Danes samo trije škotski nogometaši igrajo v največjih evropskih klubih. Andy Robertson je nepogrešljiv člen Liverpoolove obrambe, druga dva pa sta člana istega kluba. Vezista Billy Gilmour in Scott McTominay v tej sezoni nosita sinjemodri dres Napolija. In oba sta na jug Italije prestopila v letošnjem poletnem prestopnem roku, Gilmour iz Brightona za 14 milijonov evrov in Scott MacTominay iz Manchester Uniteda za zajetnih 30,5 milijona evrov.
Scott McTominay je pri 27 letih v fizičnem smislu na vrhuncu kariere, ki jo je sicer v celoti preživel v rdečem dresu Uniteda, kjer pa se je moral v konkurenci drago plačanih tujih zvezdnikov trdo boriti za mesto v prvi enajsterici. McTominay se je rodil v Lancastru in je bil že od malih nog član največjega angleškega kluba, kjer pa ga kljub 255 nastopom na uradnih tekmah nikoli niso preveč cenili.
Nihče na Old Traffordu se ni posebej razburjal, ker je energični vezist poleti prvič v svoji karieri zamenjal klub in odšel v Italijo. Novi trener Napolija Antonio Conte je imel spisek igralcev, ki jih na vsak način želi v svoji ekipi: na vrhu tega spiska je bil belgijski napadalec Romelu Lukaku, takoj za njim pa McTominay. Prestop se je nekoliko zavlekel zaradi nerešene situacije z Victorjem Osimhenom, na koncu pa je v samem zaključku prestopnega roka Škot vendarle podpisal za Napoli.
Debitiral je 15. septembra, ko je dobil 16 minut proti Cagliariju, v začetni enajsterici pa je bil prvič že v naslednjem krogu proti enemu najtežjih možnih nasprotnikov – v Torinu proti Juventusu. In tako se je začela "ljubezenska zgodba", ki je obnorela navijače Napolija. Vročekrvni Neapeljčani so namreč svetlolasega Škota zaradi odličnih predstav takoj vzeli za svojega, navdušil pa je tudi vedno izbirčne italijanske medije.
Odkar je namreč v Torinu prvič za vseh 90 minut oblekel dres s stilizirano črko N na prsih, je Scott McTominay zacementiral svoje mesto v prvi enajsterici in takoj pokazal, zakaj ga je želel Conte na vsak način pripeljati pod Vezuv. Svoj prvi gol je dosegel v pokalu proti Palermu, prvo asistenco je prispeval proti Monzi, v zadnjem krogu pred reprezentančnim premorom pa je zabil tudi prvi gol v Serie A, ko je proti Fabregasovemu Comu že v 25. sekundi premagal gostujočega vratarja Emila Audera in spravil v delirij 50.000-glavo množico na štadionu Diego Armando Maradona.
Conteja to ni presenetilo. Že teden dni prej je za medije izjavil: "Scott je igralec, ki ima zadetke v krvi … nogometaš, ki ima gole v svojem DNK." Sloviti trener je celoten taktični sistem prilagodil McTominayu. Ko škotskega vezista še ni bilo v zasedbi, je Napoli igral s tremi osrednjimi branilci, kot je za Contejeva moštva značilno. Proti Juventusu z McTominayem v prvi postavi, je Conte prvič igral s štirimi zadaj in pri tem je ostalo. McTominay nominalno igra na levi strani zvezne vrste, vendar se pogosto vključuje v konico napada in se postavlja celo višje od napadalca Lukakuja.
Conte je odkrito priznal, da je menjava formacije posledica prihoda McTominaya, Gilmourja in Folorunsha: "Prej smo imeli samo dva vezista. Zdaj imamo na razpolago močno skupino." Glede na to, da Gilmour in Michael Folorunsho do zdaj še nista začenjala v prvi postavi, je jasno, zaradi koga je naredil to spremembo. McTominay je tisti tip igralca, ki ga ima Conte najraje: neutrudno pokriva večji del terena. Trenutno je po pretečenih kilometrih (v povprečju 11,91 na tekmo) na prvem mestu med vsemi igralci Serie A.
Po skromnem začetku, ko je Napoli prvo tekmo izgubil proti Veroni z visokih 0:3, so se Contejevi sinjemodri stabilizirali in so na reprezentančni premor odšli kot vodilno moštvo v ligi. Velik del zaslug za to ima tudi njihov neumorni in učinkoviti škotski vezist, ki se je neverjetno hitro prilagodil na novo okolje in Contejev specifični način igranja nogometa.