Prvi intervju po potrditvi novega mandata, Radenko Mijatović razkriva: 'Če bi Matjaž Kek odšel, bi bil Boštjan Cesar kandidat za njegovega naslednika'

Največjo in najbolje urejeno panožno zvezo pri nas od leta 2016, ko je Aleksander Čeferin odšel na Evropsko nogometno zvezo (UEFA), vodi Radenko Mijatović. Pred dnevi je Mijatović kot edini kandidat (Drago Kos se na koncu ni potegoval) dobil še tretji predsedniški mandat na Nogometni zvezi Slovenije (NZS). Vanj vstopa s precej boljšo "prtljago" kot v pretekla dva, saj je lahko samo v letošnjem letu ponosen na Euro 2024, evropsko jesen Olimpije in Celja ter uvrstitev mlade reprezentance na evropsko prvenstvo.

Radenko Mijatović sicer ne more nič proti temu, da mu javnost pretežno sodi glede na rezultate slovenske reprezentance, a vedno poudarja širino nalog in obveznosti, ki jih ima kot predsednik zveze, ki letno "obrača" krepko preko 20 milijonov evrov. Ena osrednjih obveznosti v njegovem novem mandatu bo, kot nam je zaupal v svoji pisarni na Brdu pri Kranju dan po volitvah, strategija za slovenski klubski nogomet, s katero želi NZS izboljšati "bazo" slovenskega nogometa.

Zaupan vam je bil še tretji predsedniški mandat na čelu NZS, zakaj ste se odločili ponovno kandidirati?
Že prvič sem se težko odločil za kandidaturo, ko sem bil podpredsednik NZS in je takratni predsednik Aleksander Čeferin odšel na čelo UEFA. Priznam, po dveh mandatih se človek malce utrudi. Slovenski nogomet v zadnjem obdobju ima izjemne rezultate, obeti za prihodnje obdobje pa so zelo dobri, nogometna zveza je v dobri kondiciji in tretji mandat je nekako logičen.

Kateri bodo vaši glavni izzivi v prihajajočih letih?
Večino nalog imamo zapisanih v strategiji NZS, ravno pa pripravljamo novo. Zadržati moramo stabilnost, transparentnost, zagotoviti moramo ustrezne pogoje nogometu, želimo si še boljšega dela z mladimi, ki so prihodnost našega nogometa. Skupaj s klubi pripravljamo strategijo klubskega nogometa, želimo dvigniti kakovost slovenske lige, želimo več sredstev v nogometu in več ljudi na stadionih. V kratkem bo strategija javna.

V slovenski klubski nogomet je vstopil tuj kapital, ki zdaj poganja glavne protagoniste v prvi ligi. Kakšna je vloga NZS pri privabljanju kapitala v klubski nogomet?
NZS postavlja okvir in potrebne pogoje, ne sodeluje pa pri iskanju strateških partnerjev za klube, to je v domeni posameznega kluba. Naklonjeni smo vsemu, kar je dobro za klube in pri tem pomagamo. Želimo si pravih vlagateljev, ki bodo dvignili naše klube in vlagali denar tudi v mladinski nogomet. Infrastruktura pri nas je običajno v lasti občin, to je problem za tuje vlagatelje. Slovenski klubi so trenutno zelo zanimivi tujcem, saj naš nogomet raste in napreduje. Ključno pa je, kdo vstopi v posamezen klub in predvsem to, kakšne zaveze da.

Kaj je uvedba pravila, da mora tekmo v 1. SNL začeti vsaj en igralec s pravico igranja za reprezentanco U21, prinesla slovenskemu nogometu? Nekaj pritoževanja je namreč bilo.
Ko je zorela ideja, da bi v prvih postavah naših klubov igralo več mlajših slovenskih igralcev, ni bilo prav velikega nasprotovanja, ravno nasprotno. Vključili smo stroko in vse skupaj premislili. Vedno se pojavijo posamezniki, ki nasprotujejo, to so pač ljudje, ki so po naravi proti vsemu, ampak predstavniki klubov v komisiji za profesionalni nogomet so temu zelo naklonjeni. Razmišljamo o tem, da bi kvoto doma vzgojenih igralcev še povečali, v prvi in drugi ligi. Za poslovne modele naših klubov so ravno ti igralci zelo pomembni. Že prej smo dajali vzpodbude klubom za vključevanje mladih igralcev. Poglejte, Krško je izpadlo iz lige in to skoraj brez mladih Slovencev, ni izkoristilo niti enega evra vzpodbud. Rudar je bil brez zmage celo sezono, brez denarja in prav tako ni izkoristil vzpodbud za igranje mladih slovenskih igralcev. Takšnih primerov vam lahko naštejem še več.

Želite si rasti prve lige, ki pa ima omejen televizijski doseg. Ravno tako tekme reprezentance. Kako velik problem je to?
Kar NZS iztrži z naslova prodaje medijskih pravic in sponzorstva za ligo, vse posreduje oziroma redistribuira klubom. Je recimo 300.000, 400.000 evrov letno za slovenski klub bolje, kot to, da ga na drugi strani po televiziji doma gleda več ljudi, ki ne hodijo na tekme, klub pa za to ne dobi veliko? Sledimo interesom klubov, upam si trditi, da klubi sami medijskega prostora ne bi uspeli potržiti v takšnem obsegu, če bi te pravice dobila televizija, ki zanje ne bi plačala toliko. Športne programe konec koncev vsak uporabnik lahko dokupi pri svojem operaterju, torej lahko gleda tekme prve lige in slovenske reprezentance.

Omenili ste trženje. Na tem področju je v času Eura v Nemčiji nastal problem, navijači niso mogli kupiti dresov Slovenije, zakaj?
Nabavna naročila smo poslali relativno zgodaj. Problem je nastal pri dobavitelju, ker v določenem času ni uspel dobaviti dresov. Enormno se je seveda povečalo povpraševanje. Evforija ljudi me ni presenetila, ker sem pričakoval, da bo na Euro odšlo rekordno število gledalcev, to je nakazoval že trend obiska tekem v Stožicah. Proti problemu v dobavni verigi pa nismo mogli. Zdaj so dresi na voljo in je potrebno izkoristi ta čas za nabavo. Ko se nekaj zgodi, nek uspeh, pa seveda hočejo vsi vse takoj. To je slovenska specifika.

Bo Slovenija v vašem tretjem mandatu uspela dobiti organizacijo kakšne velike tekme, morda tekmovanja?
Slovenija je izjemen organizator velikih dogodkov, to smo že velikokrat dokazali. Infrastruktura nas v tem primeru omejuje. V Estoniji so imeli takšno tekmo na malce večjem stadionu, kot so Stožice, tako da smo blizu, ko gre za evropski superpokal, vprašanje pa je, če je to realno. Težko karkoli obljubim, sploh okrog stvari, ki niso v moji pristojnosti, to ni v moji navadi.

Po novi izvolitvi vas čaka imenovanje novega direktorja, potem ko je Miran Pavlin odšel v Nottingham Forest. Neuradno je prvi kandidat Milenko Ačimović. Kdaj bo imenovan?
Ne mudi se, bomo pa to uredili, počakati sem želel, da minejo volitve. Nekateri pogovori so že stekli, o imenu pa v tem trenutku še ne bi javno govoril. Miran Pavlin je imel širino, potencial, lahko smo ga koristili za mnoga področja. Osnovna funkcija direktorja pa je organizirano delo mlajših selekcij, pa sodelovanje pri izboru selektorjev, komunikacija in sodelovanje vseh selekcij od U15 do A in podobno.

Milenko Ačimović je z mlado slovensko reprezentanco dosegel zgodovinski uspeh, Slovenija U21 bo igrala na evropskem prvenstvu. Jo bo vodil Ačimović?
Upam, da bo reprezentanco na Euru vodil isti selektor, to bi bilo po mojem mnenju logično. Mile Ačimović ima dogovor, da se v primeru uvrstitve njegovo delo podaljša za čas Eura. Škoda bi bilo, da ne bi vodil reprezentance na zaključnem turnirju. To je izjemen uspeh, zelo težko je priti na to prvenstvo. Dokazali smo, da smo konkurenčni najboljšim, da imamo velik potencial za člansko reprezentanco. Čeprav je slovensko okolje majhno, je sposobno vzgojiti tako kakovostne igralce.

Matjaž Kek zdaj ima novo pogodbo, kar nekaj časa pa je bila po Euru njegova usoda negotova. Vsaj tako se je zdelo. Je bil selektor zahteven pogajalec?
Od takrat, ko je prišel za selektorja, imava z Matjažem korekten odnos. Tudi v obdobju, ko so ga želeli klubi in druge zveze, je Matjaž izražal željo po vodenju Slovenije. Ustvaril je dobro ekipo, v katero verjame. Logično, da je bil po teh uspehih na trgu zaželen. Trajalo je nekaj časa, da smo uskladili vse zadeve, ampak smo se korektno dogovorili.

Če bi Matjaž Kek po Euru odšel, bi bil Boštjan Cesar njegova zamenjava?
Mi vedno razmišljamo dolgoročno, vedno tehtamo opcije, da nismo brez rešitev. Zagotovo je bil Boštjan ena od rešitev.

Je zato selektor tako problematiziral Cesarjev odhod iz reprezentance v Maribor?
Boštjan Cesar je legenda slovenskega nogometa, bil je kapetan Slovenije. Bil je pomočnik in pomemben posameznik v mozaiku te ekipe. Ni pa na drugi strani nepomembno, da je šel v Maribor, ki je najtrofejnejši slovenski klub. Maribor in reprezentanca sta vedno v fokusu javnosti, zato je bila ta zgodba o njegovem prevzemu Maribora precej potencirana. Malce neposrečeno je bilo, ker se je to zgodilo znotraj reprezentančne akcije, ampak na to je včasih težko vplivati. A ker so v reprezentanci vsi profesionalci, problema tukaj na koncu v resnici sploh ni bilo.

Slovite kot največji Kekov zaveznik in nekdo, ki ga je "pokril" tudi takrat, ko je najbolj gorelo. Kako vroče je bilo takrat?
Pritiskov z različnih strani je bilo veliko, zanimanja za vodenje Slovenije je ravno tako bilo vedno veliko. To je bilo zanimivo obdobje, mnogi so pričakovali, da bo Kek hitro pripeljal uspehe. A za to je potreben čas, zato smo vztrajali. Matjaževe reference so jasne, vzpostavil je določene metode dela, čeprav ni bilo uspehov, pa smo videli pozitiven trend. Ni bilo lahko vztrajati, ampak smo. Veseli me, da ima Matjaž ogromno energije za to delo, danes morda še več kot takrat, ko je prevzel to funkcijo.

Sami ste bili deležni kritik, pozivov k odstopu in še marsičesa, pa ste vseeno vztrajali. Zakaj?
Ni bilo enostavno. Spomnim se, kako je bilo na začetku, ko sem se pogovarjal z Janom Oblakom okrog tiste njegove poškodbe, pa so mediji to kritizirali. Marsikaj se je zgodilo, na kar zveza ni imela vpliva, pa je bila vseeno kriva, koncu je kriv njen predsednik. Če sprejmeš tako izpostavljeno funkcijo, pač moraš te stvari vzeti v zakup, pa čeprav veš, da nisi kriv, niti neposredno odgovoren za marsikaj. Velikokrat so žena in otroci o meni brali v medijih, tam sem bil marsikdo in marsikaj, samo dober predsednik zveze ne. Takrat sem se vprašal, če mi je vse to sploh potrebno. Nisem želel dopustiti, da me takšne stvari vržejo iz tira. Ko so uspehi, je to v očeh ljudi, seveda je to logično, zasluga igralcev in stroke, ko pa gre kaj narobe, je to krivda zveze in predsednika. To moraš sprejeti, če želiš voditi nogometno zvezo.

Ste kdaj prišli do trenutka, ko ste si rekli, da bi bilo bolje oditi?
Ne, ker sem človek, ki ne beži od problemov, to moji sodelavci vedo. Ko je najtežje, ko so problemi največji, vodja ali predsednik ne sme bežati. Soočiti se je treba in probleme reševati.

Vaše delo na NZS je v očeh javnosti najbolj zaznamovala uvrstitev Slovenije na Euro 2024, ko vas je kamera na tribuni ujela s solzami v očeh (fotografija spodaj). Lahko z nami delite tiste občutke?
Neverjetno je bilo, sploh ne znam opisati tistih občutkov. Toliko dela smo vložili, energije, velikokrat smo bili deležni kritik, ampak smo vztrajali, potem pa se je zgodila ta pozitiva. Vsi vložki in delo so bili poplačani. Cela Slovenija si je želela tega uspeha. Šport, kolektivno delovanje, porazi, zmage, veste, vse to pomaga v življenju in v poslu. Naučiš se sprejemati odločitve, ko je treba izklopiti čustva. Pa tudi obratno, tudi v nogometu pridejo prav izkušnje iz posla. V mojem primeru je nogomet nekaj, kar me poživlja, kar me bogati, to so čustva. Ko nogomet pride v človeka, ne gre več ven.

(foto: pigac.si)